Kreativni razred, 29. avgust 2021 ― ALENKA SOTTLER ZAČARANA SPIRALA KRIVDE IN OBTOŽEVANJA  Kako torej iz začarane spirale krivde in obtoževanja, kjer se tovrstne obtožbe krepijo s eksponentno močjo, saj je tako obnašanje nalezljivo. Za gledališkega igralca Anthonyja Hopkinsa je ena najbolj pomembnih stvari v življenju energija in kako pomembno je, da je ne trošimo po nepotrebnem.   Zakaj ljudje in predvsem stranke potrebujemo krivdo in obsojanje drugih? Se sploh lahko od posameznika, skupine ljudi ali stranke zahteva, da se spremeni? In tudi če ljudje ne delajo tisto , kar mi od njih pričakujemo in zahtevamo, ali jih bomo s ukrivljanjem in obsojanjem spremenili? Ali nas bo to sploh kam pripeljalo? Ne! Zakaj torej porabljamo vso energijo, da bi spremenili druge? Kadar mislimo, da moramo spremeniti druge, je to v resnici zelo problematično. To ne pomeni, da bi drugi morali ostati, kot so. Nasprotno, lahko imajo mnoge probleme, ki jih morajo razrešiti.  Toda  problem imamo tudi mi in sicer z našim prepričanjem, da bomo z okrivljenjem, očitanjem in obsojanjem drugih položaj spremenili in rešili problem. To je seveda iluzija. Četudi bi se določena oseba ali posamezna politična stranka res spremenila, bi mi še vedno potrebovali grešnega kozla, da bi ga lahko obsojali, krivili in skušali spremeniti. Ne samo, da s prelaganjem krivde na druge in lastnim opravičevanjem nikogar ne bomo spremenili, temveč bomo  izzvali prav nasprotno od pričakovane reakcije. Posamezna oseba, skupina ljudi ali politična stranka bo samo še bolj in vedno bolj počela ravno tisto, kar se ji očita. In tako imamo sedaj nagrado tudi mi, namreč opravičilo in izgovor, da se lahko jezimo, krivimo in obsojamo vse naštete, brez da bi nas kdo vprašal za našo odgovornost. "MEHANIZEM PROJEKCIJE IN IZOGIBANJE ODGOVORNOSTIOb nezavedni preslikavi lastnih mankov v drugega je postala tako rekoč folklorna še retorika, ki slabosti in tudi najhujše transgresije upravičuje z iskanjem vzporednic pri tekmecih po logiki »ko ste vi, je bi

Kreativni razred, 27. avgust 2021 ―   Pismo indijanskega poglavarja Seattle-a predsedniku ZDA 1855 Ko Veliki poglavar iz Washingtona pošilja svoj glas, da želi kupiti našo zemljo, zahteva preveč. Kako je mogoče kupiti ali prodati nebo ali zemljo? Kako tuja se nam zdi ta zamisel. Če svežina zraka in bistrina vode ne pripada nam, kako bi lahko kupčevali z njima?Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezerupripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas mojih dedov.Dišeče trave so nam sestre, jelen in veliki orel so nam bratje. Kamniti vrhovi, sončni pašniki, toplo konjevo telo in človek, vse pripada isti družini. Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje, hranijo naše otroke. Zato poučite svoje otroke, da so reke naši invaši bratje.Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je zemlja povsod enaka. Kot tujec je, ki se pritihotapi ponoči in vzame, kar potrebuje. Ropa jo, kakor da bi mu bila sovražnik. Potem odide in pusti za seboj puščavo. Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na zemljo, ki jim je dala življenje.Povejte svojim otrokom, da je zemlja pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali. Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati.Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom. Ne vem. Naš način življenja je drugačen od vašega. Od pogleda na vaša mesta nas zabolijo oči. Morda zato, ker smo divji in ne razumemo. Vaš ropot žali naša ušesa. V vaših mestih ni mirnega kotička. Kaj velja življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku kozoroga, nočnim prepirom žab